Preteklo leto je bilo veliko govoričenja o kulturni dediščini. Vse leto so si sledili dogodki, razstave, govori in pisanja na to temo. Saj ne, da bi Slovence tako zelo skrbelo za kulturno dediščino. To ne! Če pa Evropska komisija zavzame stališče, da je suportirati, krepiti in promovirati kulturno dediščino na integrativen način ena najpomembnejših evropskih nalog, potem je to sporočilo pač treba vzeti resno. In je (preverjeno) prav, da tudi slovenski politiki in uradniki (letos) hitijo ugotavljati, kakšno je stanje naše kulturne dediščine. Še bolj pa obljubljati, da bo v prihodnje zanjo še bolje poskrbljeno. 

V Sloveniji veliko govorimo o interpretaciji dediščine, žal pa še vedno zelo capljamo na repu držav, ki so pred skoraj dvema desetletjema sledile slovenski pobudi in ustanovile združenje Interpret Europe. 1 V zadnjih desetletjih, ki bi jih lahko označili kot dobo dediščine, nam ni uspelo razviti lastnega izobraževanja ali vsaj usposabljanja, ki bi povezalo dediščinske ustanove v skupnih prizadevanjih. Tudi lastne, poenotene definicije interpretacije ne premoremo (Draženović in Smrekar, 2020). Posledično se z interpretacijo ukvarja marsikdo, ki se ni nikoli potrudil odkriti njenih 1 Med pobudniki in ustanovitelji sta bila tudi Marjeta Keršič Svetel in mag. Boris Deanovič.

Človeški ostanki so v arheologiji nadvse pomemben vir znanstvenih spoznanj, a tudi področje nenehnega etičnega preizpraševanja. In če se zdi, da so lahko v postopkih raziskav objektivirani, tj. izenačeni s predmeti, to ne velja v enaki meri pri njihovi muzealizaciji in interpretaciji. Vendar tudi za arheologijo, podobno kot za druge znanosti, velja temeljna zavezanost javnosti, kar se v prvi vrsti nanaša na interpretacijo in posredovanje raziskovalnih podatkov, kjer stopijo v ospredje etične zaveze (Zimmerman, Vitelli, Hollowell-Zimmer 2003; Alberti, Bienkowski, Chapman 2010).